Ministrstvo za notranje zadeve je pokopalo namen in zakonitost javne dražbe premoženja Republike Slovenije, to je premoženja davkoplačevalcev. Novinarji niso smeli spremljati javne dražbe Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, kjer je država Slovenija prodajala premoženje davkoplačevalcev; kaj v takšnem primeru preostane novinarjem – poklicati policijo in koga bo ta ščitila, javnost ali delodajalca MNZ – ali prinesti kole in palice in groziti?
Ministrstvo za notranje zadeve v vladi pravnika Mira Cerarja, ki ga vodi Vesna Györkös Žnidar, tudi pravnica – je novinarjem – to je javnosti - preprečilo vstop na javno objavljeno javno dražbo, na kateri je ministrstvo za notranje zadeve prodajalo vilo na Bledu. Vilo Tamara upravlja ministrstvo za notranje zadeve - ta že lep čas propada in izgublja vrednost. Vedno manj vredna nepremičnina je last Republike Slovenije, to je davkoplačevalcev.
Brez dvoma je v javnem interesu – da je javnost do vsake podrobnosti in v največji mogoči meri seznanjena s prodajo in z vsemi okoliščinami, ki lahko vplivajo na ceno. Tako je pomembno, koliko dražiteljev je prodajalcu uspelo pritegniti na dražbo, kdo so ti morebitni kupci, da se morda opozori na reputacijsko tveganje in tveganje neplačila, pa tudi, kako se hiša prodaja in kako poteka način prodaje, ki ga je izbralo ministrstvo za notranje zadeve. Pa tudi dosežena cena in zakaj je takšna, kot je dosežena. Vse to so odgovori, ki jih prinaša spremljanje javne dražbe. V javnem interesu ni le rezultat, temveč tudi okoliščine, kako se je cena oblikovala.
Ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom Vesna Györkös Žnidar pa je novinarjem preprečilo vstop na javno dražbo in ogled ter poročanje o poteku javne dražbe za nepremičnino, ki je v lasti davkoplačevalcev. Država – ministrstvo za notranje zadeve – je povozilo namen in zakonitost javne dražbe. Sicer pa je to samo nadaljevanje norosti, ker kaj pa lahko pričakuješ od vlade in države, ki ima generalnega sekretarja, sodnika, ki ne priznava slovenskih sodišč, in ga še brani, preden se le ne odloči posloviti.
Javna dražba, ni zasebna dražba ministrstva za notranje zadeve, niti ni zasebna dražba dražiteljev skupaj z MNZ. Tako kot javna dražba iz stečajev ali iz davčnih izvršb ni zasebna dražba stečajnih upraviteljev ne Fursa. Na javni dražbi države kupci vstopajo v posel z javnim premoženjem – in Cerarjeva vlada na čelu z ministrico za notranje zadeve se je včeraj odločila – da naj bo to očem javnosti skrito!
Javnost ima dostop na vsako javno dražbo. Vstop javnosti se želi včasih preprečiti z določilom, da lahko na dražbi sodelujejo le tisti, ki so vplačali varščino. Dražba MNZ za Vilo Tamara takšnega določila sploh ni vsebovala. Drugič pa je takšno določilo zlorabljeno, kolikor se nanaša na navzočnost na dražbi. Določilo lahko namreč omeji le to, da dražiš, ne pa, da je javnost – in to pomeni, ne le novinarji – pri poteku postopka navzoča. Ne sme le kupovati. Na žalost je prodajalec – v tem primeru MNZ ali pa stečajni upravitelj – v močnejšem položaju in nezakonito izloči javnost. Kdaj jih ne – takrat, kadar ima javnost figurativno rečeno kole v rokah. Takrat so lahko navzoči, ne smejo pa dražiti. To se je recimo nazadnje zgodilo v primeru drazbe.finance.si/8853374 stečajne javne dražbe za hišo v Škofji Loki. Kar pomeni, da sta na glavo postavljena namen in zakonitost javnih dražb.
Vodja prodajne komisije na strani MNZ je bila Mojca Pleško Grah. Seveda se ni zgovarjala na določilo, da javnosti ne sme biti na javni dražbi, ker so tam lahko le tisti, ki so vplačali varščino. Temveč je imela še bolj neumen izgovor: vprašala je, če so se novinarji prijavili pri službi za odnose z javnostmi MNZ. Odgovorili smo, da ne – ker gre za javno dražbo, kjer dostop javnosti ni omejen. Potem je izjavila, da bo o prisotnosti novinarjev, odločila komisija. Na imena članov še čakamo odgovor od MNZ. Komisija je po nekaj minutah odločila – da novinarjev ne bo na javni dražbi. Brez dodatne obrazložitve.
